Barve za keramiko

Tekoče glazure najpogosteje nanašamo s čopičem v dveh do treh plasteh, pri čemer vsako plast pustite, da se posuši. Glazure v prahu zmešate z vodo in izdelek vanje potopite ali ga z njimi polijete. Dno izdelka, ki med žganjem stoji na plošči peči, pustite neglazirano ali ga obrišite z vlažno gobo, da se ne prilepi. Natančna navodila so pri posameznem izdelku.

Surova glazura ima pogosto povsem drugo barvo kot žgana, saj se barva razvije šele med žganjem. Zato se ravnajte po fotografiji žganega vzorca pri izdelku. Ker na končni videz vplivata tudi glina in temperatura, novo glazuro najprej preizkusite na ploščici.

Glazuro v prahu postopoma zmešajte z vodo, da dobite gostoto tekoče smetane, in jo precedite skozi sito, da odstranite grudice. Razmerje z vodo je navedeno pri izdelku. Pri delu s prahom uporabljajte zaščitno masko.

Biskvitno žganje je prvo žganje neglaziranega izdelka, običajno pri približno 900–1000 °C. Izdelek postane trden, a ostane porozen, zato dobro vpije glazuro. Glazuro nato zapečete v drugem, glazurnem žganju.

Da, s plastenjem glazur dobite zanimive prelive in učinke. Več plasti pa pomeni debelejši nanos, ki lahko med žganjem steče. Kombinacijo zato najprej preizkusite na ploščici, spodnji del izdelka pa pustite brez dodatnih plasti.

Najpogostejša vzroka sta predebel nanos in previsoka temperatura žganja. Upoštevajte priporočeno število plasti in temperaturo, ki je navedena pri glazuri. Pri glazurah, ki rade tečejo, pustite spodnji centimeter izdelka neglaziran.